Tornjak in otroci

V Bosni trdijo, da je mnogo otrok shodilo ob tornjaku. To jim rad verjamem, saj je tornjak močan pes in skoraj neobčutljiv za potege za dolgo dlako. Vendar pozor!
Gre za kar nekaj razlik med našim načinom življenja in njihovim. Tam so namreč ljudje, predvsem pa pastirji, po cel dan skupaj s psom in povsem prilagojeni eni drugim.
Pri nas je največkrat tako, da so psi dopoldan, pa tudi v pozne popoldanske ure sami, otroci so v vrtcih, šolah in raznih prostočasnih dejavnostih. V tistih nekaj urah, ko ste vsi skupaj verjetno večina lastnikov nima časa, da bi opazovala psa pri igri z otrokom, vsaj ne dalj časa. Kar je vsekakor slabo. Vedeti morate namreč, da ni potrebno le psa navaditi na otroka, pač pa tudi obratno.
Otroka je potrebno naučiti, da naj psa najprej poboža pod brado, da bo pes lahko videl roko in ne bo v strahu, če ga bo želel otrok objeti okoli vratu (kar je njegova naravna reakcija). Tudi ko otrok hrani psa, ga je potrebno navaditi, da ne bo v strahu tik pred zdajci umaknil roke na kateri drži pasji priboljšek. Pes bo avtomatično skočil za ponujeno mu nagrado in mimogrede, seveda pa nehote, podrl otroka. Jasno je potrebno pred tem psa navaditi, da jemlje hrano iz roke počasi, previdno in ne hlastajoče.
Tudi vodenje psa na povodcu, je otroku dovoljeno le, če vodite psa z drugim povodcem tudi vi. Primerno je, da je vaš povodec malce krajši kot otrokov. Vedeti morate, da pes, ki ima tam okoli 30 kg in več, prevrne nepozornega vodnika celo, če je odrasla oseba, kaj šele otroka.
Sam imam izredno pozitivne izkušnje z odnosom tornjak - otrok. Imam namreč tudi tri leta staro vnukinjo, ki je praktično odraščala z dvema legloma naše Žanke. Pri prvem leglu je bila stara malce več kot leto in je z mladiči uživala tam nekje do njihovega petega tedna, potem pa je že bilo potrebno paziti, da je niso podrli ob svoji igri. Pri drugem leglu je imela tri leta in to so bili zame nepozabni prizori. Še ko so bili v gnezdu v hiši, je kar sedla mednje na slamo in jih opazovala ter sam ter tja posameznega mladička pobožala. Vedela je namreč, da ga ne sme jemati v roke, ker ga še ne zna pravilno prijeti, pa tudi padel bi ji lahko iz roke. Zanimiva je bila reakcija mame Žanke. Stala je pri vhodu v gnezdo in opazovala kaj dela Liza z njenimi mladiči. Pri tem sem bil, jasno, tudi jaz ves čas v gnezdu z njimi. Zdaj z njimi hodi na sprehode, jih kliče, naučila se celo žvižgati, samo, da jih bo lahko poklicala, kot jih didi ( to naj bi bil dedi, se pravi jaz). Vsekakor pa je Lizina največja ljubezen prav sama Žanka. Po njej je lezla kot dojenček, Žanka jo je vozila na sankah, največje veselje pa imata obe pri igri z žogo. Liza bi ji lahko brcala žogo ves dan, Žanka pa bi jo očitno lahko nosila nazaj ves dan.
Vendar, tudi tu velja pravilo, nič brez moje prisotnosti ali prisotnosti staršev. Igra je lahko zelo prijetna, toda, če 40 kilogramski pes nenadoma skoči drugam, kot smo vsi mislili, je nesreča hitro tukaj. Tudi to smo že doživeli, brez posledic, vendar ko je Liza poletela po zraku je bilo videti precej huje kot se je končalo. Pa ni bil kriv noben od prisotnih. Od zadaj je namreč prišel naš drugi kuža, mešanec Muri, Žanka se je hotela igrati z njim, se sunkovito obrnila in z licem udarila v Lizo. Trava in didijevi poljubčki so ublažili posledice.
Na slikah lahko vidite, da je to pes, ki je rojen za otroke. Bi pisalo v kakšni prodajni brošuri. V resnici so taki vsi psi. Samo to je stvar vzgoje in šolanja. In predvsem stalne prisotnosti pri igri psa in majhnega otroka.